Vrste in lastnosti molekularnih sit

    Obstajata dve vrsti molekularna sita: naravni zeolit ​​in sintetični zeolit. Večina naravnih zeolitov nastane z reakcijo vulkanskega tufa in sedrenih sedrenih kamnin v morskem ali jezerskem okolju. Trenutno je bilo najdenih več kot 1000 vrst rudnikov zeolita, od tega 35 pomembnejših. Pogosti so klinoptilolit, mordenit, mordenit in siderit. Razdeljen je predvsem v ZDA, na Japonskem, v Franciji in drugih državah. Na Kitajskem so našli tudi veliko nahajališč mordenita in klinoptilolita. Japonska je država z največjim izkoriščanjem naravnega zeolita. Zaradi omejenosti naravnih virov zeolita se sintetični zeolit ​​pogosto uporablja od petdesetih let prejšnjega stoletja. Komercialna molekularna sita se običajno uporabljajo za razvrščanje molekularnih sit z različnimi kristalnimi strukturami, kot so molekularna sita 1950A, 3A in 4A. 

    Molekularno sito je kristal v prahu s kovinskim sijajem, trdoto 3-5 in relativno gostoto 2-2.8. Naravni zeolit ​​ima barvo, sintetični zeolit je bela in netopna v vodi. Toplotna stabilnost in odpornost na kisline se povečujeta s povečanjem razmerja sestave SiO2 / AI2O3. Molekularno sito ima veliko specifično površino 300-1000m2 / g, notranja površina kristala pa je zelo polarizirana. To ni le nekakšen učinkovit adsorbent, ampak tudi nekakšna trdna kislina. Površina ima visoko koncentracijo kisline in kislinsko jakost, kar lahko povzroči pozitivno katalitično reakcijo tipa ogljikovih ionov. Ko se kovinski ioni v sestavi izmenjajo z drugimi ioni v raztopini, se lahko velikost por prilagodi tako, da se spremenijo njene adsorpcijske in katalitične lastnosti, tako da se pripravijo katalizatorji na osnovi molekularnega sita brez učinkov.